Novi Cankarjevi knjižnici, ki je po fondu gradiva, območju pokrivanja, številu zaposlenih primerljiva z litijsko knjižnico, so namenili zavidljivih 1.600 m2. Ne gre le za razkošje prostora, ki knjižnici omogoča izvajanje široke palete dejavnosti, pač pa za domiselno in tankočutno zlitje knjižnične dejavnosti z dediščino vrhniškega okolja. V knjižnici je na vsakem koraku prisoten Ivan Cankar, z vso bitjo pa se obiskovalec zaveda tudi dediščine industrije usnja – spremljajo nas inventarizirani kosi opreme (deli strojev, naprav in pripomočkov) – prostor kot celota se imenitno zlije z duhom industrijske dediščine. Predstavili so nam domoznanski oddelek, ki je pridobil strokovno knjižnico nekdanje IUV, kar je izjemnega pomena.
Na sprehod po Vrhniki s postanki ob točkah iz Cankarjeve mladosti nas je odpeljala nekdanja direktorica knjižnice gospa Marija Iskrenović. Odlomki iz Cankarjevih del, ki jih je recitirala, kotički, kjer je naš dramatik iskal navdihov za pisanje, so v nas prebujali skoraj vznesene občutke do vodilnega predstavnika slovenske moderne.
O pomembnosti ohranjanja industrijske dediščine so nas povsem prepričali v Tehniškem muzeju Bistra, kjer je naša osrednja pozornost veljala zbirki tiskarstva. Nekdanji kartuzijanski samostan ponosno predstavlja številne izvrstno ohranjene eksponate. Obdobja, način uporabe predmetov, njihove značilnosti in sam razvoj posameznih industrijskih panog pa nam je iskrivo predstavil gospod Roman, vodič po zbirkah.
Vrhniški dan se nam je zdel izjemen in poln presežkov. Očarani smo predvsem nad pridobitvijo za knjižnično dejavnost in le želimo si lahko, da bi se tudi za našo knjižnico lahko »mlini« zavrteli podobno kot na Vrhniki.