
Posebnosti Knjižnice Litija se ne izražajo navzven. Dejavnost, ki se izvaja v stoletni stavbi, precej premajhni in dostikrat neprimerni za današnji čas, je potrebno precej premišljeno in prilagojeno načrtovati. Kljub temu obiskovalci, predvsem pa zvesti člani, še vedno čutijo privrženost in toplino do starodavnih zidov, ki varujejo, pa tudi omejujejo knjižnično dejavnost litijske knjižnice.
Nekdanje glavarstvo (upravna oblika nekdanje lokalne oblasti, uradni prostori) je bilo 2002 po desetih letih obnovljeno in namenjeno knjižnični dejavnosti. Ohranitev stavbe je bila hvalevredno dejanje, žal pa je razvojno gledano postal objekt premajhen za knjižnično dejavnost.
Ironično je navkljub utesnjenosti v objektu vedno vrvelo od življenja: pod knjižnično streho so se nekdaj srečevali lutkarji, se družili člani Društva prijateljev Mladine, sedež imeli člani Lions kluba Litija, osnovala se je Filatelistična akademija Slovenije. Kot dejavnost knjižnice, kasneje pa kot samostojno društvo je nastala Univerza za tretje življenjsko obdobje Litija – Šmartno.
Nekatera društva so ugasnila, se preselila – v knjižnici pa je še vedno zelo živahno: ob knjižnični dejavnosti (izposoji gradiva, prireditvah, pedagoških urah) so tu aktualni študijski krožki univerze za tretje življenjsko obdobje (angleščina, klekljanje, keramika v šmarski enoti, prav tako vezenje). Enkrat mesečno se srečujejo člani bralnega kluba, vsak teden otroci berejo s Tačkami pomagačkami, študenti si iščejo mirnih kotičkov za študij. Ker jih ni, jim knjižnico odpiramo zgodaj zjutraj.
Za razvejeno dejavnost in uporabnike vseh vrst, je potrebno razmišljati o prilagoditvah – prostor in infrastruktura jih ne dopuščata. Gibalno ovirani ne morejo v prvo nadstropje. Pripadnost članov lahko naslonimo na vsebine, za katere se trudimo. A potrebne bodo tehtnejše prilagoditve.
Naša posebnost je majhnost. A ta značilnost v domeni prostora nima pozitivne konotacije. Z vsebinami in gradivi stremimo po odprtosti – naša posebnost je postala, da potrebujemo več prostora.