Prijazen in odprti sprejem kolegov in kolegic ajdovske knjižnice, ki so z nami delili svoje bogate izkušnje in znanje, nas je navdušil. Najprej smo spoznali vipavsko knjižnico, ki ima v kraju zelo lepe in primerne prostore; knjižnica je domiselno in lično opremljena in kot taka odlično izvaja poslanstvo v svojem kraju. Adaptirani prostori, moderna in funkcionalna oprema, primerna knjižnična zbirka, knjigomat in prizadevni zaposleni dajejo knjižnici živahen utrip.
Lavričeva knjižnica Ajdovščina ima 4 stacionarne enote in potujočo knjižnico. Obiskali smo še osrednjo knjižnico v Ajdovščini, ki deluje na območju, kjer se prepletajo bogata in burna zgodovina, umetnost, tradicija vinogradništva in sadjarstva – a so ljudje ob burji in trdem delu mehki in srčni. Tudi knjižničarji oz. predvsem knjižničarji, ki se trudijo za živahen utrip svoje knjižnice. Z veseljem so z nami delili svoje izkušnje, nam pokazali svoje uspehe in sadove prizadevanj, seveda pa tudi opozorili na težave in želje, ki jih imajo za prihodnost: povečati svojo osrednjo knjižnico.
Sprehod po Ajdovščini s poznavalko domačega utripa življenja, umetnosti in zgodovine, nas je navdušil. Mesto, v katerem živijo tri umetnostne galerije, kjer se starodavna stavbna zapuščina prepleta v današnji utrip življenja, kjer prebivalce navdihuje reka in vsa dobra energija, ki valovi z njo, smo sicer na (pre)hitro okusili, a vendar je v nas vtisnilo trajen pozitiven vtis.
Zgodovina in pečati, ki so jih pustili v tistih krajih različni gospodarji, so nas pritegnili v najmanjše mesto v Habsburški monarhiji: Vipavski Križ. Sprehod po »gasah« (ulicah), obisk cerkve, samostana, knjižnice – snidenje s spomini na velike može, ki so pustili pečat na tem prepišnem koščku Slovenije, so nam obudili speča znanja v naši zavesti. Z občudovanjem smo odkrivali, da uživamo (kot otroci), ko nam odraslim pripovedujejo zgodbe, ki so se pisale skozi stoletja. Gospod Ljubo to vsekakor dobro zna!
In slovo od tega mesta na gričku se zgodi v starodavni kleti, kjer migotajo sveče in kjer Zavod Vipavski Križ prizadevno gradi novo zgodbo svojega časa. Naj jim uspeva!
Prispemo v vas Goče, kjer nas prijazno, preprosto in nepotvorjeno sprejmejo na Cejkotovi domačiji: okusi so čarobni, vonjave mistične - (pre)polni smo vtisov, zgodb, entuzijazma ljudi, ki jim življenje žari v očeh!
Stisnjene gase, nizki zatrepi, zlizani tlaki – vmes pa srčnost, ki jo (najverjetneje) plete vinska trta.
Čas se tam ni ustavil, nasprotno – plemenit je in čaroben, ker Jelka in Davorin Mesesnel nista obtičala v časovnem žepu, pač pa iz njega s pravo mero in okusom jemljeta tisto, kar iščemo, pa le redko najdemo.
Na Cejkotovi domačiji življenju nazdraviš iskreno in pošteno. Na zdravje, Jelka in Davorin!
In Artur - tebi – ker si nas poslal v Goče!